S sprejemom ustave pred 30. leti postavili tudi mejnik svobodnega odločanja in pravice do splava
Pred 30. leti je bila sprejeta Ustava Republike Slovenije. Mineva pa tudi 30 let od protestov, ki so bili namenjeni podpori zapisa 55. člena – pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Vsak dan naj bo opomin, da nobena pravica ni samoumevna in da se je potrebno vsak dan boriti ne le za krepitev človekovih pravic temveč, žal, tudi za njihovo ohranitev.
23. december 2021
Žal so ideje o ponovni prepovedi pravice do splava tudi pri nas vse bolj aktualne. Vse glasnejša so nasprotovanja tej pravici, s strani Katoliške cerkve, posameznih civilnih združenj in političnih strank. Bolj ali manj odkrito kritizirajo ukrepe, ki vodijo k večji samostojnosti žensk. Kontracepcijo enačijo s splavom in imenujejo ženske morilke. Opozarjajo na ogroženost družine. Njihova strategija pa vodi pravzaprav k izrinjanju žensk iz javnega prostora in pritiskanju na ženske, da poiščejo tisto »pravo pot, ki vodi v skrb za gospodinjstvo, družino in moža«.
Ustava RS v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno in ob njenem sprejemu je bilo nedvoumno pojasnjeno, da obsega tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti.
O splavu kot pravici se je prvič govorilo na konferenci PZN o prebivalstvu (leta 1994) v Kairu in nato v Pekinški deklaraciji na svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah (leta 1995). Tako je nastalo svetovno politično soglasje o nujnosti za legalizacijo splava, kar je bistvenega pomena za zaščito pravic žensk do enakosti, nediskriminacije, svobode, zdravja, avtonomije in zaščite pred nasiljem. Države so bile tudi pozvane, naj odpravijo kazenske sankcije proti ženskam, ki so opravile nelegalne splave in da je potrebno sprejeti ukrepe za razumevanje ter obravnavo vzrokov in posledic nelegalnih splavov. Ko govorimo o zgodovini te pravice v Sloveniji, so ženske na poti k večji samostojnosti največ pravic dobile v času socializma. Takrat smo se pričeli odmikati od tradicionalne biblijske ženske in njene družbene vloge »pokorne ženske, ki ubogajo svoje može«.
Umetna prekinitev nosečnosti ni neomejena, dovoljena je do trajanja nosečnosti 10 tednov in šestih dni, ko se lahko opravi na izrecno željo nosečnice, ne glede na to, kakšni so razlogi za njeno odločitev. Kadar je nosečnost daljša, o zahtevi nosečnice še vedno odločajo komisije za umetno prekinitev nosečnosti.
Danes so vse glasnejša nasprotovanja tej pravici, s strani Katoliške cerkve, posameznih civilnih združenj in političnih strank. Bolj ali manj odkrito kritizirajo ukrepe, ki vodijo k večji samostojnosti žensk. Kontracepcijo enačijo s splavom in imenujejo ženske morilke. Opozarjajo na ogroženost družine. Njihova strategija pa vodi pravzaprav k izrinjanju žensk iz javnega prostora in pritiskanju na ženske, da poiščejo tisto »pravo pot, ki vodi v skrb za gospodinjstvo, družino in moža«.
Možnost odločitve ženske za legalen, varen in dostopen splav je pomemben element enakosti spolov. Ja v interesu rojevanja zaželenih in zato srečnih staršev in otrok. Število splavov v Sloveniji skozi leta upada, skozi desetletje se je število prepolovilo, prav zaradi odstiranja tabujev, informiranja, izobraževanja ter stalne skrbi za dostop do varnih, učinkovitih, cenovno dostopnih in sprejemljivih načinov načrtovanja družine, z zagotavljanjem varne brezplačne hormonske kontracepcije ter pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. V državah s strogim kazenskim zakonom o splavu, kljub temu opravijo številne nelegalne splave, večina jih poteka v tajnosti in na nevaren način. Varen splav je privilegij bogatih, in številne ženske pogosto nimajo druge izbire, kot da se zatečejo k nevarnim metodam, brez ustrezne medicinske podpore po opravljenem posegu.
Ženske pravice so človekove pravice, tudi pravica do odločanja o lastnem telesu. Država je dolžna zagotavljati možnosti do uresničevanja te svoboščine ter ustvarjati razmere, ki omogočajo ljudem, da se svobodno odločajo za rojstva svojih otrok. K temu bo največ pripomogla dejanska enakost spolov in ne vračanje k odnosu »superiornega moškega in ženske, ki zadovoljuje njegove potrebe ter rojeva otroke, da upraviči svoj obstoj na zemlji«.
Naša vizija razvoja naše družbe predvideva, da so ženske in moški enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, imajo enak položaj in enake možnosti za uživanje vseh pravic in za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k družbenemu razvoju, ter enako korist od rezultatov, ki jih prinaša razvoj.
Splav je in mora ostati osebna odločitev, ki ne sme biti podvržena kakršnimkoli pritiskom.